Plesi

Ljudski plesi severne Primorske in Benečije sestavljajo osnovni program folklorne skupine Razor. Plesi so se ohranili po zaslugi prizadevnih raziskovalcev ljudskega izročila, ki so na terenu od starejših prebivalcev že od druge svetovne vojne naprej zbirali in zapisovali  podatke o pesmih, plesih, glasbi, oblačilih in ljudskih običajih na celotnem slovenskem območju. Primorski plesi so zapisani v dveh knjigah profesorja Mirka Ramovša iz zbirke Polka je ukazana, Od slovenske Istre do Trente. Poleg opisa plesa, drže, korakov in gibanja po prostoru je za vsak ples naveden kinetogram, dodane so tudi note in vsi podatki o izvoru plesa.

Skupinski plesi:

Kolo ali kača – plesalke in plesalci se držijo za roke in plešejo razne figure s prepletanjem.

Povštertanc – plesna igra z izbiranjem soplesalca s pomočjo blazine.

Powštr – spretnostna plesna igra iz Breginja, kjer si med hojo po krogu pari mečejo blazino. Kdor je ne ulovi, naj bo “pob al čeča”, plača za vino, ki ga na koncu skupaj popijejo.

Zrcalo brisati – plesna igra, pri kateri soplesalca izbirajo s pomočjo zrcala. Tako so jo imenovali v Sužidu. V Breginju so jo imenovali špegu, v Borjani kandreja, v Trenti špeglrej, na Šentviški planoti in na Cerkljanskem pa špigutanc. Le v Breginjskem kotu je izbiranje spremljalo tudi petje.

Ples z metlo – plesna igra z nadštevilnim plesalcem in menjavo soplesalca.

Grapc – plesna igra z nadštevilnim plesalcem ali plesalko. Največ so jo plesali na Idrijskem (Idrija, Srednja Kanomlja, Idrijske Krnice, Masore) in na Šentviški Planoti. V Idriji so jo imenovali grapčov tajč, na Pečinah pa grapcov ples.

Kolo zvezda – fantovski ples, ki ponazarja vrtenje kolesa. Plesali so ga na Kobariškem in na Šentviški planoti (ajns). Ples izvira s Koroške ali Tirolske, k nam je bil prenešen z Gorenjske.

Le š’n tak – primer petega plesa (hoje) iz Trente, s katerim so plesalci priganjali godce, naj nadaljujejo z igranjem.

Parni plesi:

Štajeriš spada med najstarejše parne plese na Slovenskem. Plesali so ga po vsej severni Primorski in v Benečiji. Pogosto so ga imenovali tudi štajriš, v Trenti  rej, v Kalu nad Kanalom  oberštajer, v Tolminskih Ravnah ta naumna, na Kobariškem in v Benečiji štajer, na Cerkljanskem pa so največkrat rekli, da pojejo in plešejo okrogle. Pretežno so ga plesali v valčkovih korakih, včasih tudi s poskoki. Za štajeriš najbolj značilne figure so vrtenje dekleta ali fanta pod roko ter skupno previjanje s sklenjenimi rokami. V Zgornjem Posočju in na Cerkljanskem so ples prekinjali z vmesnim solo petjem zbadljivk in poskočnic, ki so jim v Trenti rekli fekálce oz. ferkálce, na Cerkljanskem pa klaferníce. V Benečiji so plesali varianto štajeriša, imenovano sklava ali Gor an dol. Figura vrtenja plesalca okoli plesalke oz. plesalke okoli plesalca ima korenine v Furlaniji.

Zibenšrit je eden najbolj razširjenih ljudskih plesov na Slovenskem. V naših krajih ima ta ples različna imena: simšrit (Trenta), sedem šritov (Kal nad Kanalom), sedem korakov ali cotič (Goriška Brda), Češpe, hruške, jabolka (Trebuša),  na Goriškem pa je dobil ime šetepaši (Števerjan). Variant je veliko, vse so si precej podobne.  Posebnost med vsemi je tolminski zibenšrit, ki je zibenšrit samo po obliki, melodija je pa šotiš, zato se drugi del plesa ne ponovi, kar je pri zibenšritu pravilo.

Mazurka je bila najbolj razširjena ob koncu 19.stoletja in v prvi polovici 20.stoletja. Tudi ta ples ima različna imena. V Trenti in Žagi  mezurka oz. mənzurka, v Goriških Brdih mažurka, v Zgornjem Posočju in v Goriških Brdih tudi  mazulka ali mazolka, v Čezsoči drajlinder, v Borjani pa cimalca. Za tolminsko mazurko je značilen dvig plesalke med obratom. V Tolminu so ta ples imenovali tudi škotska.

Mrzulin je varianta mazurkine podvrste varšavljanke. Na Tolminsko in Bovško je ta ples prišel z Gorenjskega in Notranjskega. V Trenti so mu rekli binervalcer, v Čezsoči pa podegajga oziroma pudgajga.  Na Idrijskem in Cerkljanskem so plesali mazolin.

Šotiš je bil pred dvesto leti splošno razširjen meščanski ples, od sredine 19.stoletja pa se je preselil na podeželje. Zanj so značilni menjalni koraki (trikoraki), ponekod se je malo pomešal z zibenšritom. Svojevrstni sta dve tolminski varianti (dva tolminska densika) bojmi in škotska. Na goriškem je znan goriški dencik, v Otaležu pa cvajšrit. Tudi na Banjški planoti je ohranjenih precej variant (cotiš, cotič, ta kratek čoteš). Zanimiv je tudi šotiš iz Zgornje Trente, njegova posebnost je ploskanje.

Špicpolka,  šegav ples z značilnimi figurami žuganja, ploski in potrki v najrazličnejših variantah je bil razširjen povsod po Sloveniji. Veliko so ga plesali v pustnem času.  Samo za Trento pa so podatki, da so plesalci vmes menjali soplesalke. Ta ples pa včasih izkoristimo tudi za prikaz breginjskega običaja zbiranja denarja za godce. Kdor takoj ne obstane, ko godec nepričakovano preneha igrati, plača. Če se zmoti plesalka, plača njen soplesalec.

Muha, varianta krajcpolke, je na našem območju poznana samo na Šentviški planoti.

Šuštarska je ples z mimičnim posnemanjem čevljarskega dela v klečečem položaju. Plesali so ga predvsem na idrijsko-cerkljanskem območju (Idrija, Idrijske Krnice, Otalež). V Posočju so ga manj plesali, ohranila se je oblika iz Srpenice, za katero je značilno nenavadno nagibanje glave v levo in desno.

Kapucinarska je obredni ples s Cerkljanskega in Zgornjega Posočja. Plesali so ga samo na pustni torek ali na svatbi. Za ples je značilno poleganje, valjanje po tleh, objemanje, priklanjanje in zibanje plesalcev. V Cerknem in v Podbrdu so ga imenovali ta kapcinarska, na Žagi pa kapucinarjeva polka.

Polko plešemo na Slovenskem še danes, a le v preprostih oblikah, dvokoračno ali trikoračno z vrtenjem. Tako preprosto obliko v folklorni skupini običajno zaplešemo med drugimi figuralnimi plesi. Posebna oblika v Posočju ohranjene polke je ciməlca ali drobljavka iz Potokov z značilnim potresavanjem telesa. Podoben ples na Bovškem so imenovali bovška polka (plesali so jo v coklah), v Trebuši in v Otaležu ta drabna, v Goriških Brdih pa potərsavka. V Tolminskih Ravnah  je polko spremljalo izrazito klecanje in so ji rekli ta čotasta, v Benečiji pa počotavka.

Vrtenica je bil podobno razširjen ples kot polka. Pleše se z dvokoračnim vrtenjem, poskočno, s kleci ali hitrimi potrki. Med vrtenice spada tudi zelo star ples iz Trente, ki ni ohranjen  nikjer drugje, običajno ga plešemo v naraščajočem tempu. V to skupino prištevamo tudi breginjski pajeriš ali tista na poskok, v katerem plesalci menjavajo plesalke. Ples se je v Breginjski kot razširil z Gorenjske.

Valček je tudi star, še do danes ohranjen ples, ki so ga v naših krajih imenovali valcer, balcer ali bolcer. Največkrat ga zaplešemo kot vložek med figurami drugih plesov. Plesalke in plesalci so včasih z valčkom preizkusili spretnost soplesalca, če ga zna plesati tudi z vrtenjem v levo. Posebno varianto valčka so plesali v Benečiji, kjer so ga zaradi potresavanja telesa imenovali potresavka.

Rezijanka iz Žage je posebnost Soške doline. Na Žagi so z njim šaljivo oponašali Rezijane, vendar ta ples z rezijanskimi nima nič skupnega. Je več variant, za vse so značilni poskoki in hitro vrtenje posamezno, v paru ali pod roko. Pleše se v ravnih vrstah. Na melodijo plesa so tudi peli, vendar ne med samim plesom.